Katarini – Ona.

Tisti, ki poznate lostnyx blog, ste to že brali. Vendar mislim, da si tudi tisti, ki ne poznate skupnega bloga z mojo Ano in Domnom lahko to preberete. Sicer pa, Ona je zgodba, oziroma posvetilo moji Katarini, ki pravzaprav tako ali tako ve, da je zmeraj, kamorkoli je že šla v mojem srcu. Torej, vse, kar je zapisano so moji spomini. Katerih se bom oklepala še kar nekaj časa, se mi zdi.

~~~~~~~~~~~

Skozi krošnje dreves je pihljal hladen, zimski veter. Tiho, kakor je bil on sam, pa so na že dosti pobeljena tla padale majhne snežinke. V hiši sredi ničesar, kajti, v tako zasneženi pokrajini je resnično izgledala kakor ujetnik v naravi, sta na topli preprogi sedeli dve dekleti in se tiho pogovarjali. Eni so valoviti, črni lasje padali čez pas in se zbirali na tleh, drugi, pa so se rjavi končali nekje pri bokih in četudi so bili krajši od Njenih, je bila ponosna nanje. Čez čas je na njiju padla tišina, ki se je nista bali, pa tudi branili ne. Pravzaprav, sta morali priznati, da je kdaj pa kdaj prav pasala. Vendar slednja ni bila prisotna tako zelo dolgo časa, kot bi si kdo zamislil, da bo.

“Zakaj si to počela?” je spregovoril glas rjavolasega dekleta, ki je zaskrbljeno pogledovala proti drugi, znanki, ki je na začetku pravzaprav niti prenesti ni morala.

Ni skrivala strahu pred tem, da bo morda izvedela slabo resnico, vendar je vedela, da je ta strah nesmiselno skrivati. In tudi ni prineslo ničkaj dobrega. Poleg tega, je bila Ona edina, ki jo je resnično sprejela takšno, kot je bila, pa četudi jo je na začetku zavračala – Ona jo je sprejela z vsemi napakami. Nanjo je gledala kot na človeka, ki se lahko zmoti, ki lahko naredi nekaj, kar pravzaprav ni prav, ki se včasih zapre pred vsem zunanjim svetom in je raje sam, ki ima napake in ki ima srce.

“Veš… veliko je stvari, ki jih nebi počela sedaj, pa sem jih v preteklosti…” je tiho povedala stavek, njene zelene oči, pa so se srečale z dekličinimi, te pa se je na obraz naslikal kisel nasmeh.

Vedela je. Še kako dobro je poznala tisti občutek, ko nekaj ne delaš prav. In nato, je sama to velikokrat obžalovala, čeprav je tisti čas, ko je počela nekaj prepovedanega mislila, da ji bo pomagalo.

“Oh, oprosti ker ti morim. Nebi smela biti takšna… Te obremenjevati z mojimi stvarmi. Ti pripovedovati tega…” se je zopet oglasila Ona, da bi vsaj malo omilila zadevo in zbrisalakislost, ki jo je bilo lahko opaziti, z obraza.

“Ne, Ne moriš. Le včasih je bolje reči nič. Lahko bi prešli v kakšen prepir ali karkoli. Sicer pa, saj veš da poznam tisti občutek…” pomignila je proti cigaretom, ki so se šopirile na majhni sobni omari in skomignila z rameni.

“Veš, lahko bi obupala nad mano. Lahko bi odšla proč in nebi vstrajala ob meni, ko ti nisem povedala za kaj točno se gre. Lahko bi mi obrnila hrbet, pa mi ga nisi… In tako naprej…” je zopet spregovoril Njen glas in jo hvaležno pogledal.

“Človek si. In tako te spremejam, vračam ti tisto, kar ti daješ meni. Pa ne zaradi tega, ker bi morala. Ampak zaradi tega, ker te imam rada, ker si oseba, ki jo smatram za prijateljico, edina, ki se do mene obnaša tako, kot bi se morali vsi. Nisem otrok. Ne več. In ti to veš. Ti vsaj poskušaš razumeti. Jaz bi te morala tako hvaležno gledati…” jo je zavrnila in se ji nežno obesila okoli ramen, roko pa položila na tla, pred njene oči in spregovorila vprašanje, ki jo je težilo že kar nekaj časa: “Prijateljici?”

Ona je za trenutek utihnila. Morda zaradi presenečenja. Ali pa je imela svoj, tehten razlog, vendar se ji je, že naslednji trenutek na ustnice primajal nasmešek: “Najboljši!” je dejala in roko položila na njeno, v znak, da misli resno.

To, je bil eden redkih trenutkov, ko se je rjavolaso dekle nasmehnilo. Pa ne sami sebi. Pač pa osebi, ki ji je spremenila večino življenja. Vedela je, da se njuno prijateljstvo ne bo končalo tako, da se bosta grdo gledali. Končalo se bo s smrtjo ene izmed njiju…

666/Mortana

666/Mortana

 

Charge your horses across the fields
Together we ride into destiny
Have no fear of death, when its our time
Oden will bring us home, when we die…

Amon Amarth – Cry of the Black Birds

Kaj bi bilo če bi bila… hmm… kaj že…? Ne že spet nooo…
»Juhu, vsi prisotni?« zdrznila sem se.

Hjao, ko pa me zmeraj najdejo v vrtincu mojih razmišljanj. Iz katerih me seveda nikoli ni bilo pametno zbuditi. Ampak to vsekakor to ni veljalo za Dawn. Zavila sem z očmi in se jezno, seveda zaigrano jezno, zazrla v svojo najboljšo prijateljico.

»Dawn, te niso naučili, oziroma si pozabila, da se ljudi, globoko v njihovih mislih moti le na lastno odgovornost in z dovoljenjem?! Zadavila bi te, če…« … prekinila me je »… če nebi bila tvoja best frendica. Ja ja, sej štekam, ampak zakaj to počneš zmeraj takrat, ko se ostali pogovarjamo o nečem, kaj bi bilo dobro, da bi vedela tudi ti in potem nebi imela svojih neumnih vprašanj. Pa ni se ti treba tako igrano kujati NO! Saj vem, da nisi res jezna.«

Zajavkala sem. Imela je prav, čeprav mi njeni kilometrski govori o tem, kako se me vsaka beseda, ki jo izrečejo prijatelji v bližini mene tiče, gredo že pošteno na živce. Raje se igram s plamenom svojih neukrotljivih črnih las, ki nikakor ne morajo biti takšni kot bi si želela, kot pa da poslušam njena predavanja o tem, kako bi morala biti bolj pri stvari. Toda, jaz imam bolj pomembna opravila, kot je samo poslušanje idej, ki se tako ali tako nebi nikoli uresničila. Če pa se že, nikoli ni tako, kot bi si resnično želel. Zmeraj je bilo tako. Zakaj bi se torej karkoli spremenilo? Moj pogled počasi zdrsne k Dawn, lepotici našega razreda. Oziroma, lahko bi dejali metalski lepotici iz metalskega dela razreda. Njeni lasje so bili tako zelo… popolni. Zmeraj sem ji zavidala dolge, črne kodre, ki so ji padali čez ramena, ter se končali kakor živo rdeče konice tam nekje blizu pasu. Seveda pa niso lasje vse, kar jo dela popolno. Ima prekrasno vitko postavo in skorajda najsvetlejo polt v celotnem razredu, zato jo nekateri bebci včasih pokličejo tudi vampir. Vampirka pravzaprav. Toda za nas je Dawn. Dawn Lux in nič drugega.

»Annaaaa! Prosim te za vsaj kanček pozornosti, no! Je to resnično tako zelo težko?« zopet sem zaslišala njen glas. Ups. Izpustila sem pogovor in se prepustila sanjarjenju, ter mu tako težje sledila… Oziroma mu sploh nisem. Trapa jaz.
Zdaj pa bo štala… sem zdolgočaseno pomislla in le še čakala, kdaj se bo iz nje vsul nov val poučnih besed ob katerih zaspiš še bolj trdno kot pri profesorjevih.

»Dawnie, pusti jo no! Verjetno tudi ti ne maraš, da te budijo iz misli, kajne?« v mojem srcu se nevede prižge majhna luč upanja, da me le kdo razume.

Tiho sem si oddahnila in hvaležno pogledala Tima, ki se je zavzel zame.

»Hvala,« je bilo vse, kar sem uspela reči.

Več mi tako ali tako ni bilo potrebno, vse sem že sporočila le s pogledom in kratkim nasmeškom. Tim pa seveda nebi bil tim, če mi nebi vrnil nasmeška in v njegovih volčjih očeh sem le za trenutek opazila iskro, ki je izginila ob mrkem pogledu Dawn. Tim je namreč Dawninin fant. In Dawn je velikokrat ljubosumna. A on je prav tako pameten in prav tako popoln kakor ona. Le njegovega okusa za glasbo nisem nikoli razumela. Čeprav se nikoli nisem niti trudila razumeti.

»Okej, kaj zdej?« sem pazljivo izustila neumesno vprašanje, da bi pretrgala napetost, ki je veljala med nami.

In, naredila sem prav. Ostali, ki so bili obrnjeni proti moji mizi so se zasmejali. Še Dawn je uspelo na njene ustnice primajati majhen nasmešek. In takrat, ko sem videla, da je bilo vse pozabljeno, sem ga na ustnice narisala tudi sama.

»Oh Anna, ne govori neumnosti!« je izustila Liana v smehu, morda narejenem, ali pa iskrenem.

Moje krstno ime je pravzaprav Mortana, štejem jih dobrih šestnajst in slabih sedemnajst, a še zmeraj, navkljub svoji starosti kljubujem temu in sem nekako nekje v svojem svetu zaradi česar me ima veliko ljudi za zmešano. Ampak, bolje biti zmešan, kot pa neumen, pravim jaz.

»Torej, kdo bo naši Mortanči razložil o čem je tekla današnja debata?« zopet sem se zdrznila.

Njegov glas. Smejal se je. Vsaj napol. Je tudi on poslušal vso to našo zmedeno debato? Šele sedaj sem ga opazila. Smaragdno zelene oči so se veselo smehljale, na moj obraz pa se je počasi začel vračati resnoben izgled. Počasi sem ga pogledala izpod čela in se samozavestno nasmehnila:
»Hvala Stien, ampak mislim, da to ne bo noben problem izvohati na drugačen način, kot pa po celotni šoli obesiti letake ‘Kdo bo Mortano razvetlil z odgovori…’« sarkazem v mojem glasu je bil očiten.

Nekaj sošolcev je neumno zažvižgalo, večina deklet izven moje družbe pa je zavila z očmi. Seveda, Stien je bil eden najlepših fantov na šoli. A on se je le neprizadeto smehljal nazaj. Phhh kakšen važič!

»Okej, ohladi se no. Nism hotu nič hudga… Glede letakov pa… sej veš kje me najdeš« ujela sem njegov pomežik, čeprav sem v nakjkrajšem možnem času pogledala proč. Kdo pa misli da je?!

Namrdnila sem se in poskušala potlačiti solze jeze, ki so napolnile moje oči in stisnila pesti, da bi se umirila. V svoji roki sem začutila Dawnino in potem še njene besede:
»Anna, ne sekiraj se zaradi kretenov, kakršen je Stien. Saj ga poznaš. Zmeraj mora zmagat, pa naj bo ali se zgodi karkoli. Ni vredno, resnično. Čeprav mi še zmeraj ni jasno, kaj ti vidiš na njem in kako ima lahko tak bedak za sestro tako fajn dekle, kakor je Vanilla.« pravzaprav je vse bolj razmišljala na glas, kot pa potiho, moje oči pa so švignile na drugi konec učilnice, kjer je sedela Nymph kakor smo jo klicali. Kakor ostala dekleta, ima tudi ona prisrčen pogled in daleč najbolj odštekano frizuro na vsej šoli. Em0 dekle, ki je nikoli nebi opazila, če me nanjo nebi opozorila Dawn. Vsaj tako sem si mislila. Danes jo je okraševala črno bela majčka, ki je segala vse do popka, kjer je brez, da bi se zmenila za neodobravanje ostalih deklet v našem razredu razkazovala svoj piercinga. Da o njenem kratkem krilu sploh ne govorim…. A imela je svoj stil, svoja prepričanja. Bila je pač nekaj posebnega in če si poseben tako ali drugače, te tako ali tako nihče ne jemlje zadosti resno. A Vanilla je tisti hip v meni zbudila zanimanje – nevede in nehote, a ga je. Morda je bila ona tisto dekle, ki bi mi lahko pomagalo pri spoznavanju njenega brata.

Dawninin komolec me je zbodel v rebra in svoje oči sem počasi obrnila proti njej in se ji hihitaje nasmehnila.

»Dawn, najboljša na vsem svetu si! Dala si mi genialno idejo!« so bile moje prve hihitajoče se besede.

Seveda me je gledala, kakor da bi ji govorila v kitajščini, a to sem namerno prezrla in vstala s svojega stola. Veriga, ki je bila zapeta za moj pas je zažvenketala in pretrgala tišino, ki je nastala predvsem zaradi mojih besed. Ozrla sem se po presenečenih pogledih mojih prijateljev, a sem se le skrivnostno nasmehnila.

»Družba, se vidimo!« sem nato odsotno dejala, vmes pa prezrla še en, skorajda jezen pogled moje najboljše prijateljice. Seveda, nisem ji povedala, čeprav bi ji morala. Ahh, bo že preživela… Sama pri sebi sem se privoščljivo zahihitala, kajti nobenemu ni bila jasna niti ena sama beseda, ki sem jo izrekla. V očeh se jim je videlo. In vse skupaj, me je, priznam da zabavalo.

Bodo že izvedeli. Kmalu. Prekmalu.

666/Predgovor

Torej, recimo, da sem se odločla, da vam objavim kratek odlomek iz moje zgodbe, ki je že spisan na računalniku in bi ga nekako rada dala sem gor . Rada vas imam, vse ki to berete :*. Zgodba je posvečena osebi, ki mi je velikokrat pomagala iti skozi težka obdobja, me spremljala skozi nekaj, za nekatere nepomembnih preizkušenj… torej… David, hvala ti ^^. Ker si vstrajal ob meni, čeprav ti ni bilo treba. Ker si ostal tu, čeprav bi lahko odšel. Ker nisi rekel utihni, takrat, ko bi to lahko rekel.

Mortana*

—————————————————————

Je bilo to tisto, čemur bi lahko rekla, posebno? Nekaj posebnega? Nekaj, drugačnega, nekaj njenega… čisto njenega. Desnica je počasi spolzela po hladnem, mrtvem telesu, katerega oči so zrle presenečeno, nekateri bi temu dejali tudi prestrašeno, nepripravljeno a vendar, ta človek je vedel, da ga bo to doletelo prej ali slej. Na ustnice mlade ženske postave, ki je stala poleg trupla se je primajal kratek nasmešek, ki je sporočal posmeh vsem, ki so se ujeli v dobro skrite pasti njene nevidne mreže, ter zaradi njihove neprevidnosti izgubili življenje. Nebi ji smeli verjeti. Nikoli. Gosti, vranje črni lasje so padli na njen obraz in ji kalili popoln pregled na sedaj snežno belo pojavo, ki se je sicer uprala njenim pogledom, ki so bili hladni kakor severni piš vetra, ki zavija tam gori na Norveškem. A čeprav hladni, skrivnostni in privlačni, so jih ljudlje, navadni smrtniki radi prejemali. Tanko sulico, po kateri je spolzela zadnja kaplja živo rdeče krvi, je spravila s svoj pas, ter jo nato pokrila s svilenim, kakor oglje črnim plaščem, nato pa se zazrla v črnino prazne noči. Tako zelo tiha, a vseeno, se v njenem objemu razkrijejo marsikatere umazane skrivnosti, katerih Njej ni manjkalo. Stopila je nekaj korakov naprej, nespete verige na njenih nogah so spustile svoj značilen žvenket – le enkrat in le tako glasno, da ga je slišal bližnji pešec in iz čiste radovednosti prišel pogledati kaj se dogaja. A takrat, ko je prišel v bližino, je bilo že prepozno. Za pojavo mladega moža, ki je negibno ležala na betoniranih tleh, okoli njega pa se je nabirala luža krvi. Kakor je bilo prepozno tudi za to, da bi odkrili njegovega morilca – prepozno za njih, ki so večno živeli v zmoti življenja. V zmoti, da vedo vse, čeprav ne vedo nič. V zmoti, da ni nikogar, ki bi se jim lahko posmehoval. Vendar ni bilo prepozno zanjo, ki je razprla svoja krila in tiho poletela v kričečo tišino, katera je edina poznala resnico – zanjo, ki je izginila je bil to šele začetek. Morda konca. Ali pa pa ponovnega rojstva. Konca sveta ali pa ponovnega odpuščanja. Boj med tistim, kateremu bi lahko rekli dobro in zlo. Vendar, ali se je s prihodom nje začel… ali končal?…

Njeno telo je ubiralo pot med zvezdnim nebom, katerega je zapovrh osvetljevala še mesečina. In takrat, se je skozi njene ustnice izlil kratek vzdih… Na nek način je zopet želela biti tisto, kar je bila. Biti človek. Zmeraj. Vendar sedaj, je bilo to nemogoče dobiti nazaj. Bljižnice niso obstajale. Morala je narediti tisto, kar je obljubila da bo. Pa, ji bo uspelo? Tega ne ve niti sama.

Pogrešam ga… resnično.

Hja, zopet po dolgem času imam snov za pisanje. Zopet po dolgem času, lahko pišem o tem, kaj čutim. Mislila sem, da ne bom več sposobna ljubiti. Oziroma, lahko bi dejala, sposoba imeti rada prijatelja. Objela bi ga, če bi ga lahko, odšla bi do njega, če bi le vedela, kje točno živi, pa četudi bi bilo to na drugem koncu sveta. Nebi odnehala. Rada ga imam. In tega se zavem šele sedaj, ko ga že kar nekaj časa ni, čeprav ne toliko, da bi upravičeno jamrala svojim prijateljem. Vendar zame predolgo. Morda, sem se preveč navezala nanj, kar je pravzaprav čisto mogoče. Morda bo bral ta blog, vendar jaz ne bom vedela, kje ga je našel in kako je prišel do njega. In morda me bo potihoma razumel, čeprav me ne razume nihče, kar je veliko ljudi že dokazalo. Pogrešam pisanje, pogrešam svoj slog, pogrešam dobre forume, pogrešam vse tiste prekrasne ljudi, ki sem jih tako spoznala. Pa so odšli. Vendar, dovolj o tem. Ta tema bo namenjena izključno njemu.

Bil je in bo moje veselje in moja žalost. Sovraštvo in ljubezen.  Vendar se tega ne bo nikoli zavedal. Vem da bo tako. Moje solze, moj smeh. Moje veselje in bolečina. Ampak nekako ne vem, kako naj mu povem, kaj točno čutim do njega. In takrat, ko bom zbrala dovolj poguma, bo žal že prepozno – zmeraj je tako. Še sama ne vem, ali je to ljubezen. Ali je to zaljubljenost. Ali je to le prijateljstvo. Vem le, da ga pogrešam. In da želim zopet slišati njegov glas, njegov smeh. Želim čutiti njegov objem, čeprav do njega ne bo nikoli prišlo. Želim ga videti. Vendar, ali on želi videti mene? Ali so to le moje trapaste pobožne želje, s katerimi si zopet želim zastreti resnico, da ljubezen ne bo nikoli lepa. In da nisem rojena zanjo. Nikoli nisem bila – žal. Vendar, ali želim biti rojena in svoje srce posvetiti le ljubezni?

Rojena sem bila s sposobnostjo pomoči. Zmeraj sem našla besedo, ki bi ga potolažila. Zmeraj sem mu stala ob strani, ko je najbolj rabil pomoč. Nikoli nisem zahtevala ničesar. In tudi sedaj ne zahtevam. Želim si, da bi bil srečen. Upam da je tudi na njegovi strani tako. Ne vem. Le upam… Kajti, kakor jaz, mi je tudi on stal ob strani. Bil je, na nek način moj angel. Moj prelepi črni angel… Vendar, kakor zmeraj, jaz vse pokvarim. Ne gre drugače. Ne bo šlo drugače. Niti ne vem, ali zmorem drugače. Ali da hočem, da bi naredila neko stvar drugače, kot sem jo. Ne želim se spremeniti, pa se moram. Hočem ljubiti, pa ne znam… Dajem pomoč, vendar je ne znam sprejeti tako, kot bi jo morala in tako prizadanem večino ljudi, ki jih nikoli v mojem življenju nebi želela.

In tebi, dragi moj, ki te ne bom imenovala, morda zaradi tega, ker vem, kaj si boš mislil, če te, želim vse dobro. Želim ti, da bi bil srečen. Želim ti, da bi še naprej ostal moj prijatelj. In želim si, da bi izvedel, kaj resnično čutim do tebe, čeprav je to rahlo neverjetno in težko za razumeti. Rada te imam. Nikoli te nisem kakorkoli želela prizadeti, če sem te kdaj. Zmeraj sem ti hotela le pomagati. In zmeraj sem tukaj, če me rabiš, zapomni si to :*.

Lilith*

—————-
Now playing: Flyleaf – All Around Me
via FoxyTunes

Misliš da mi ni bilo mar? Zmotila si se. ZDAJ mi ni!

Heh, ja, ker blog na mojem serverju žal ne deluje, sem se odločila, da pač tole napišem sem, ker resnično, nekaj znotraj mene trga srce na koščke, ter noče in noče nehati, čeprav se še tako zelo trudim. Bojim se. Vsega, kar me čaka, vsega, kar sem že dala skozi, pa bi se lahko vrnilo, čeprav si tega ne želim niti malo in vsega, kar bo danes. Kako naj vem, da se mi ne bo zgodilo kaj, kar mi bo spremenilo celotno življenje? Včasih, se mi je zdelo tako zelo nepomembno razmišljati o tem, sedaj pa… Mi je. Vsaj zaradi včeraj.

Oprosti, ker sem tako zelo nesramna, me ne zanimajo tvoji problemi, čeprav se motiš.
Rada bi ti dejala, da te imam rada, pa se bojim, da mi zaradi enega trapastega mobitela ne boš verjela.
Želim si, da se nebi spoznali – tako nebi imela zmeraj slabe vesti in se nebi sekirala zaradi vsako narobe izrečeno besedo.
Hvaležna sem, da sem te imela, da sem imela za tak čas tako zelo krasno dekle za prijateljstvo – a sedaj je, gledam s tvoje strani vsega konec.
Hočem, da veš, da mi nikoli ni bilo mar zate – zmeraj sem se bala, da si boš kaj naredila!

Toda, prekleto, če ne znaš držati obljube, kaj mi potem lahko pomeniš?

Če lažeš?
Če ti ni mar zame?
Če sem zate le igrača, ki ničesar ne čuti in obžaluje?
Če misliš, da bom oprostila vse zlahka?
Če želiš nekaj, česar ne boš nikoli dobila?
Če se v družbi obnašaš vzvišeno in več od mene?
Če se obnašaš podobno kot moja mama?
Če te vsaka stvar, vsaka izrečena beseda, vsaka sarkastična pripomba prizadene?
Če zatiskaš oči pred resnico in se nato delaš bogo ostalim ljudem?
Če me ne želiš sprejeti takšno kot sem?
Če nočeš vedeti, da mi je ŽAL?

Kaj misliš? Da mi boš pomenila ogromno? Če misliš to, si se zelo zmotila. In še nekaj, preden končam…

Sprejmi se takšno kot si, ne igraj nekoga drugega.
Ne bodi taka patetična ‘metalka’, ker nikoli ne boš metalka, četudi boš poznala 100 bendov.
Nauči se, da metal niso le bendi.
Preberi pravila za ‘tr00′ metalce. Zagotovo se boš propoznala.
Vbij si že v glavo, da ti ni potrebno kazati stila glasbe, ki ga poslušaš navzven (in poleg tega potem še misliti, da si zaradi tega ‘tr00′). Pomembna je notranjost .
Preprosto, bodi ti! Zakaj to ne moraš biti?
In za vraga, nehaj biti pametna v ljubezni, kajti prave nisi še nikoli doživela .

Jaz odhajam iz tvojega življenja. Pretrpela sem preveč zaradi tebe, izgubljala čas, zaradi tebe, ker si se zmeraj sekirala za vsako melenkost. Misliš, da če nisi na mobiju VIP to pomeni, da nisi tudi v resnici? Pojdi se solit, če tako zelo debilno razmišljaš. Morda ti bo sol zbistrila glavo. In why the hell moraš biti povsod zraven?

Naredi kaj sama.
Ne stoj samo in glej.
Poleg tega, bi že enkrat pustila fante, za katere praviš, da jih sovražiš, pa govoriš potem ostalim: ‘oooo kok je fajn z njim govort, ooo men je ušeč’?! Nekatere tvoje besede BOLIJO!
Get the life, lažje ti bo.
In ne rini v osje gnezdo. Pusti pri miru tiste, ki nočejo tvoje bližine.
Uživaj naprej v lajfu, ampak ne pozabi… nikoli ne boš dosegla česarkoli, če boš spreminjala svoja mnenja po tekočem traku .

By: Lils*

Yavannie (September) – Davidu.

heh… joj… šit… ma dej no, saj je vse kul… pa ni…

ma …kaj?… ne razumem se… sovražim svoje misli, sovražim, da sem tisto, kar sem. Ker preprosto, preveč razmišljam. Znotraj mene vre zmeda, kakšne nisem doživela še nikoli. In čeprav nočem pisati, si ne želim… nočem… da bi bil moj blog glede septembra prazen. Zatorej, naj vam predstavim moje misli, ki so zmedene še bolj od kokoši, ki stopi na cesto, jo želi prečkati, nato pa se na sredini le-te obrne iz z kokodakanjem požene nazaj. Trapa, bi lahko rekla. In tako, bi lahko sedaj dejala tudi meni. Zaenkrat nimam problemov, vesela sem, da je tako, pa vseeno, pogrešam dni, ko sem se mirno (dokaj) vsedla na stol, vžgala moj pogled in notri napisala nekaj stavkov čisto iz srca, v katerem je vrelo občutkov. Pa je prišlo ven… nekaj posebnega, prelepega, zanimivega. Ne pa sedaj, ko je v moji glavi pravo sračje gnezno, nikjer ne vidim ne konca ne kraja iščem luč v večni temi in je… kakor ste predvidevali ne najdem. Počnem nekaj, kar se ne bo nikoli uresničilo, pa če si še tako želim. Upam na boljše dni, pa sem omejena na tiste povprečne: vstani, pojdi v šolo četudi imaš 38 vročino, ob treh pridi domov, pojej kosilo, naredi nalogo, mimogrede se poženi še v knjižnjico in prinesi bratu knjigo za domače branje, nato pa je tako ali tako ura sedem, vsedi se za komp in poslušaj jamranja tvojih frendov, ali še huje – tišino tišine. Zanimiv vsakdanjik, kajne? Mislim, nebi rekla. Na dve noči poskušam potlačiti solze, moje oči pogrešajo njegov pogled, pogled njega, ob katerem se počutim varnega, moje telo njegov objem, v katerem se počutim tako zelo varna… Vendar razumem… da ne mora biti vse po mojem. In potem je tu še moj Primož. Majhna zvezdica, ki nevede sveti nad mojim telesom. Iskra, ki tli v mojih mislih in mi nariše nasmešek na ustnice. Rada ga imam…. In potem si tu še ti, David, ki to bereš, čeprav ne vem zaradi česa še vztrajaš. Kaj te na mojem blogu tako zelo pritegne? Zakaj sploh še bereš te gnile prispevke, ki ne pomenijo ničesar, le eno ničvredno jamranje bednega dekleta iz Ljubljanskih področij?

In še nekaj, preden končam tole, nesmiselno gmoto besed: ne skrbi. Ne obremenjuj se. Vse bo še dobro. Veliko ljudi ne najde ljubezni – ker ona najde njih. Ne išči je v vsaki od deklet. Ne glej na tisto, kar je na njeni zunanjosti, čeprav je ta pri večini tipov današnjih dni pomembna več kot tisto, kakršno je dekle znotraj sebe. In ko bo mimo prišla taprava, boš to vedel. In ona tudi…. Morda je še prezgodaj. vendar, saj je šele pozni september, kajne ?…

Have Fun*

Lilith xxxx

Pogrešam tiste dni…

Razmišljam. In bolj ko sem pogreznjena v svoje misli, bolj težko mi je pri srcu. Premalo pišem, to vidim sedaj, po dolžini mojih blogov prej in po dolžini sedaj. Ne trudim se več toliko, pa ne vem zakaj. Morda vi veste? Ali imam samo slabe mesece/leta? Pravzaprav kar pogrešam tiste dni, ko sem brezkrbno odprla to stran in čez nekaj minut sem imela sestavljenega nekaj, čemur bi sedaj lahko rekla umetnina, ja. Sedaj pa so moji posti trapasti, polni nesmila, brez vrednosti, ne živijo, pa čeprav izražam svojo notranjost. Torej sem znotraj sebe… mrtva? Hja, morda sem pa res. In morda je bolje, da je tako. Pogrešam vse tiste dneve, sedaj prihajajo novi, gimnazija je pred vrati, ona gre na B. in nimam pojma kako bova sploh obdržali stike, če jih imava že sedaj, čez poletne počitnice komaj komaj! Veliko več se namreč družim z Dejanom in Lavo in ostalimi, ki so mi vsaj malo podobni in spoštujejo mojo glasbo. Saj ne rečem, da je ona ne, samo všeč ji ni. In tukaj sva si tako zelo različni. Torej, tole naj bi bil blog o prijateljih, notraj pa sem upletla še svoje probleme z mojo mrtvo dušo. No ja, zato gre pa vse skupaj pod Razmišljanja in pod Prijatelje. No ja, lahko bi šlo tudi pod mix, toda, vrnimo se na temo. Naj vam predstavim mojo ‘druščino’ oz. osebi, ki mi pomenita veliko… Morda celo več, kot ona…
Dejan je človek, ki se rad šali, obožuje svojo psičko (hehe, tudi jaz jo) in kar je najpomembneje: razume moje besede. Rad me posluša, zmeraj mi stoji ob strani, me ima rad. Večina mojih ‘prijateljev’ pravi, da me ima. Vendar ne govorijo resnice. Pri njemu pa je drugače… Pri njemu vidim resnico v očeh, nikoli ne ne mora pretentati, pa tudi tak ni, da mi be… Kakorkoli, bom nehala nakladat o njem, ker vem, da je moj ‘zvesti’ bralec in bo zafarbou če kej več napišem xD….

Lava ja, vem, hecno ime, vendar se ji čisto poda. No ja, drugače ji je ime Maja, Lava pa zaradi tega, ker je resnično ponavadi tako oblečena. Black & Red. No ja, saj lahko rečem, da ji izjemno paše, je pa ena najbolj zagrizenih poslušalcev Mejdnov… Več pa… ma dejte jo uprašat… Proste za msn, cifro, karkoli.. ne sej hecam, me bo ubila če bom kej dala ‘brez njenega dovoljenja’… blaaah… dovolj, čene bo znorela, da ji delam reklamo po internetu (čeprav se je nebi nič kaj preveč branla… xD)

No ja, back to topic… Kakorkoli, ne vem več, kaj naj si mislim o njej. Me je pozabila? Sem bila njena prijateljica le začasno? Zakaj me niti enkrat samkrat ni poklicala? No ja, saj me je, ampak takrat, ko me je videla s tipom in seveda, želela si je izvedeti vse… o nama… samo to… nič drugega… kako sem se imela?… kaj sem delala? če ji pošljem kartico?… nič od tega ni vprašala… Mislim halo?! Kakšna prijateljica pa je to? Ki te izkorišča, počne… oprostite izrazu… kurbirske stvari pred tvojimi očmi z osebo, ki ti je všeč, poleg tega, pa ima sama tipa! Ne, nisem pozabila na tisto. In sedaj, če to bereš (saj veš da si to ti) te bom vprašala zakaj? Kaj te je pogreznilo v ta svet? Ko sva se spoznali si bila čisto uredu! Imela sem te… za skoraj najboljšo prijateljico. Sedaj pa nisi nič boljša od Eve… Misliš da si nevemkdo, ker poslušaš Akona in ostale wannabejevske pevce (se opravičavam če sem se slučajno zmotila glede tega, da so wannabeji… poleg tega, proti njim nimam nič, samo proti njej imam ker tega ni poslušala nikoli prej!)? Pa veš kaj?! Nič boljša nisi od važnih osebkov, ki mislijo da so nekaj več.. Lahko te je sram. Sedaj bom pa končala, preden napišem še kej hujšega…

Joj no…

Nezanimivost. Brez veze. Vse skupaj je trapasto. Kaj zaboga se dogaja z mano? Kdo sploh sem? Zakaj… zakaj sem… kako bi tremu rekla… žalostna? Jezna? Razočarana? Sedaj boste vprašali nad čim, zakaj, kako? Presneto, saj še pisat ne moram več. Nekaj v meni me preganja, pa vseeno, ne moram pisat ravno nekaj briljantnega, kakor bi si želela. Sovražim takšna občutja, sovražim, da se počutm, kot da sem nemočna, kot, da se je nekaj v meni spremenilo, postalo drugačno. V meni se prebuja toliko vprašanj, da niti razmišljati ne moram več trezno in pametno. Le vseskozi mečem ven, poskušam vse izbrisati, zatreti. Pa ne morem. Preveč boli, je premočno, morda prehudo. Ne moram jokati, pa čeprav čutim solze. Ne znam pomagati, čeprav razumem, zakaj se gre, kaj se dogaja. Kaj mi potem preostane drugega? Biti tiho? Se delati neumno in raje menjati temo? Čeprav si želim, čeprav si domišljam, čeprav še zmeraj hočem, tega ne moram spremeniti: ni več enako. Vsaj z moje strani ne. Nisem več jaz. Morda zaradi tega, ker so se moja čustva ljubezni zopet prebudila? Je to tokrat zadnjič? Me zaradi tega grabi takšen strah in imam občutek žalosti, nemoči? Zakaj mu ne moram pomagati? Pred tem, ko sva se videla, sem mu lahko, sedaj pa preprosto… meni ni več isto. Raje bi ga objela, kot mu z besedami poskušala pomagati. Raje bi ga poljubila, kot pa mu z črkami hotela povedati, kako zelo rada ga imam. Pa ne moram. Ne gre. Je predaleč. Čeprav mi razdalja ni nikoli ponazarjala večjih poblemov. In mi tudi sedaj ne bo… Samo, raje bi ga videla, kot pa govorila z njim preko računalnika. Hjoj, kako zelo sem čudna. Zakaj me je vsega tako zelo strah? Kaj je pravzaprav to vse? Strah pred čim? Pred ljubeznijo? Pred novo razočaranostjo? Pred vsem lepim, kar bi me lahko zopet potisnilo med oblake in se nebi zavedala ničesar pred menoj, za menoj, levo, desno mene. Bil bi le on. In nato, zopet trd padec na tla…

Julij

Julij. Poletni mesec, nekje, približno na sredini počitnic, meni tako zelo ljub, pa vseeno… tako zelo tuj. Nikoli ne vem, kakšen bo, kaj se bo zgodilo, ko bo prišel in tudi vreme je tako zelo…  čudno? Najprej nekaj dni vročinski val, nato se zopet ohladi in spet postane vroče. Blah, ni čudno, da sem potem še jaz zmešana .

Kakorkoli, bila sem (nekaj dni, ne veliko) na morju, nekaj časa sem preživela v družbi tamalih iz Nemčije… ki pa ni bila tako zelo fajn, kakor si nekateri predstavljate. ‘Uuu… Nemčija.. to je pa daleč… morjo bit pa tut fajn, da so pršl do sem…’  Pa ubistvu pravzaprav ni tako. Bili so le nadležni otroci, ki so mi kvarili razpoloženje, poleg tega, me lastna starša nista niti enkrat branila, pač pa sta se postavila na stran drugih in tako sem se počutila še bolj bedno, kakor kdajkoli poprej. Ampak sem se pobrala, morala sem se, nisem imela izbire. Če se nebi, bi sama sebi dokazala, da ničesar ne zmorem, da sem nekdo, ki nima samokontrole, ki ne pozna same sebe, se ne zna postaviti zase.

Ampak dobro, je minilo… Ne ravno zelo hitro, ampak nekako že. Veliko ljudi mi je pomagalo, držalo z mano me ‘tolažilo’ in spravljalo v dobro voljo. In, vi že veste kdo ste, hvala vam, ker ste bili z mano, ker me ob slabit trenutkih niste pustili same, ker ste venomer držali z mano, bili moji prijatelji. Dali ste mi vedeti, da morda pa se nekje, globoko v meni skriva tisti pravi jaz, ki se zna postaviti zase in ni tako zelo ‘šibak’, kot bi si kdo predstavljal. Rada vas imam. Zaradi vsega, kar ste storili zame. In čeprav, je bil in pomojem tudi bo do zadnjega dne, mesec julij grozno vroč, tako, da je vročina pritiskala tudi na moje razpoloženje, smo se nasmejali, sklepali nova prijateljstva…

Ponavadi ne pridobivam kaj hitro prijateljev. Toda, vem pa, da mi bosta dva izmed moje best družbe ostala v srcu za zmeraj.

Lepo se imejte .

Lilith*

Sovražim…

Sovražim ga. Ja, prvič po dolgih letih spet nekoga sovražim. Sovražim, ker mi laže, ker si izmišljuje, ker sploh ni zrel za to, da je to, kar je! Joj, kako sm lahko tako zelo neumna! Pa lepo sem mu rekla, da nekaj pišem, on pa… Heh, resnično nič ne razumete, kajne?

No, naj vam razložim. Govorim o mojem očetu.  Nikoli ne bom razumela, zakaj se izmišljuje, zaradi vsake stvari, ki jo naredi narobe. Zakaj preprosto ne prizna, da mi tega ni rekel! Zakaj se mora lagati, zakaj zmišljevati?! In na koncu, sem seveda jaz glavna nosilka krivde. Počutim se tako zelo… slabo? Tako zelo izigrano, zanemarjeno, zapostavljeno. Razen seveda takrat, ko je potrebno naložiti na nekoga krivdo in ker sem jaz pač seveda najbolj priročna, najbolj ranljiva. Zakaj za božjo voljo, mi v oči silijo solze, želim jokati, pa nočem! Ponos mi ne pusti tega, čeprav mi srce pravi, da bi morala izjokati vsa ta moja čustva. Že drugič imam probleme s fotrom. Samo, da je bil prvi problem veliko lažji, čeprav sem tudi takrat skoraj da jokala. Jo, zakaj se to dogaja meni? Zakaj imam ravno jaz takega fotra?! Zakaj enkrat ne razume, da nečesa ni rekel. In seveda, govori da je. Sovražim ga, ker to počne! Ker polaga krivdo name, ker sem zaradi njega skoraj vedno na tleh, ker me nikoli ne posluša!… pač pa se zmeraj dere name. Zmeraj sem jaz kriva.

Dovolj imam. Muk življenja, bolečine in žalosti. Želim si biti srečna, a vsak korak, ki ga naredim napačno… je moja krivda. Pa saj nisem popolna! Ah, zadosti imam. Vsega. Želim izginiti in tudi bom. Za večno? Upam da.

LP,

Lilith