Yavannie (September) – Davidu.

heh… joj… šit… ma dej no, saj je vse kul… pa ni…

ma …kaj?… ne razumem se… sovražim svoje misli, sovražim, da sem tisto, kar sem. Ker preprosto, preveč razmišljam. Znotraj mene vre zmeda, kakšne nisem doživela še nikoli. In čeprav nočem pisati, si ne želim… nočem… da bi bil moj blog glede septembra prazen. Zatorej, naj vam predstavim moje misli, ki so zmedene še bolj od kokoši, ki stopi na cesto, jo želi prečkati, nato pa se na sredini le-te obrne iz z kokodakanjem požene nazaj. Trapa, bi lahko rekla. In tako, bi lahko sedaj dejala tudi meni. Zaenkrat nimam problemov, vesela sem, da je tako, pa vseeno, pogrešam dni, ko sem se mirno (dokaj) vsedla na stol, vžgala moj pogled in notri napisala nekaj stavkov čisto iz srca, v katerem je vrelo občutkov. Pa je prišlo ven… nekaj posebnega, prelepega, zanimivega. Ne pa sedaj, ko je v moji glavi pravo sračje gnezno, nikjer ne vidim ne konca ne kraja iščem luč v večni temi in je… kakor ste predvidevali ne najdem. Počnem nekaj, kar se ne bo nikoli uresničilo, pa če si še tako želim. Upam na boljše dni, pa sem omejena na tiste povprečne: vstani, pojdi v šolo četudi imaš 38 vročino, ob treh pridi domov, pojej kosilo, naredi nalogo, mimogrede se poženi še v knjižnjico in prinesi bratu knjigo za domače branje, nato pa je tako ali tako ura sedem, vsedi se za komp in poslušaj jamranja tvojih frendov, ali še huje – tišino tišine. Zanimiv vsakdanjik, kajne? Mislim, nebi rekla. Na dve noči poskušam potlačiti solze, moje oči pogrešajo njegov pogled, pogled njega, ob katerem se počutim varnega, moje telo njegov objem, v katerem se počutim tako zelo varna… Vendar razumem… da ne mora biti vse po mojem. In potem je tu še moj Primož. Majhna zvezdica, ki nevede sveti nad mojim telesom. Iskra, ki tli v mojih mislih in mi nariše nasmešek na ustnice. Rada ga imam…. In potem si tu še ti, David, ki to bereš, čeprav ne vem zaradi česa še vztrajaš. Kaj te na mojem blogu tako zelo pritegne? Zakaj sploh še bereš te gnile prispevke, ki ne pomenijo ničesar, le eno ničvredno jamranje bednega dekleta iz Ljubljanskih področij?

In še nekaj, preden končam tole, nesmiselno gmoto besed: ne skrbi. Ne obremenjuj se. Vse bo še dobro. Veliko ljudi ne najde ljubezni – ker ona najde njih. Ne išči je v vsaki od deklet. Ne glej na tisto, kar je na njeni zunanjosti, čeprav je ta pri večini tipov današnjih dni pomembna več kot tisto, kakršno je dekle znotraj sebe. In ko bo mimo prišla taprava, boš to vedel. In ona tudi…. Morda je še prezgodaj. vendar, saj je šele pozni september, kajne ?…

Have Fun*

Lilith xxxx

~ od Lilith na september 24, 2007.