Pogrešam ga… resnično.

Hja, zopet po dolgem času imam snov za pisanje. Zopet po dolgem času, lahko pišem o tem, kaj čutim. Mislila sem, da ne bom več sposobna ljubiti. Oziroma, lahko bi dejala, sposoba imeti rada prijatelja. Objela bi ga, če bi ga lahko, odšla bi do njega, če bi le vedela, kje točno živi, pa četudi bi bilo to na drugem koncu sveta. Nebi odnehala. Rada ga imam. In tega se zavem šele sedaj, ko ga že kar nekaj časa ni, čeprav ne toliko, da bi upravičeno jamrala svojim prijateljem. Vendar zame predolgo. Morda, sem se preveč navezala nanj, kar je pravzaprav čisto mogoče. Morda bo bral ta blog, vendar jaz ne bom vedela, kje ga je našel in kako je prišel do njega. In morda me bo potihoma razumel, čeprav me ne razume nihče, kar je veliko ljudi že dokazalo. Pogrešam pisanje, pogrešam svoj slog, pogrešam dobre forume, pogrešam vse tiste prekrasne ljudi, ki sem jih tako spoznala. Pa so odšli. Vendar, dovolj o tem. Ta tema bo namenjena izključno njemu.

Bil je in bo moje veselje in moja žalost. Sovraštvo in ljubezen.  Vendar se tega ne bo nikoli zavedal. Vem da bo tako. Moje solze, moj smeh. Moje veselje in bolečina. Ampak nekako ne vem, kako naj mu povem, kaj točno čutim do njega. In takrat, ko bom zbrala dovolj poguma, bo žal že prepozno – zmeraj je tako. Še sama ne vem, ali je to ljubezen. Ali je to zaljubljenost. Ali je to le prijateljstvo. Vem le, da ga pogrešam. In da želim zopet slišati njegov glas, njegov smeh. Želim čutiti njegov objem, čeprav do njega ne bo nikoli prišlo. Želim ga videti. Vendar, ali on želi videti mene? Ali so to le moje trapaste pobožne želje, s katerimi si zopet želim zastreti resnico, da ljubezen ne bo nikoli lepa. In da nisem rojena zanjo. Nikoli nisem bila – žal. Vendar, ali želim biti rojena in svoje srce posvetiti le ljubezni?

Rojena sem bila s sposobnostjo pomoči. Zmeraj sem našla besedo, ki bi ga potolažila. Zmeraj sem mu stala ob strani, ko je najbolj rabil pomoč. Nikoli nisem zahtevala ničesar. In tudi sedaj ne zahtevam. Želim si, da bi bil srečen. Upam da je tudi na njegovi strani tako. Ne vem. Le upam… Kajti, kakor jaz, mi je tudi on stal ob strani. Bil je, na nek način moj angel. Moj prelepi črni angel… Vendar, kakor zmeraj, jaz vse pokvarim. Ne gre drugače. Ne bo šlo drugače. Niti ne vem, ali zmorem drugače. Ali da hočem, da bi naredila neko stvar drugače, kot sem jo. Ne želim se spremeniti, pa se moram. Hočem ljubiti, pa ne znam… Dajem pomoč, vendar je ne znam sprejeti tako, kot bi jo morala in tako prizadanem večino ljudi, ki jih nikoli v mojem življenju nebi želela.

In tebi, dragi moj, ki te ne bom imenovala, morda zaradi tega, ker vem, kaj si boš mislil, če te, želim vse dobro. Želim ti, da bi bil srečen. Želim ti, da bi še naprej ostal moj prijatelj. In želim si, da bi izvedel, kaj resnično čutim do tebe, čeprav je to rahlo neverjetno in težko za razumeti. Rada te imam. Nikoli te nisem kakorkoli želela prizadeti, če sem te kdaj. Zmeraj sem ti hotela le pomagati. In zmeraj sem tukaj, če me rabiš, zapomni si to :*.

Lilith*

—————-
Now playing: Flyleaf – All Around Me
via FoxyTunes

~ od Lilith na januar 6, 2008.