Katarini – Ona.

Tisti, ki poznate lostnyx blog, ste to že brali. Vendar mislim, da si tudi tisti, ki ne poznate skupnega bloga z mojo Ano in Domnom lahko to preberete. Sicer pa, Ona je zgodba, oziroma posvetilo moji Katarini, ki pravzaprav tako ali tako ve, da je zmeraj, kamorkoli je že šla v mojem srcu. Torej, vse, kar je zapisano so moji spomini. Katerih se bom oklepala še kar nekaj časa, se mi zdi.

~~~~~~~~~~~

Skozi krošnje dreves je pihljal hladen, zimski veter. Tiho, kakor je bil on sam, pa so na že dosti pobeljena tla padale majhne snežinke. V hiši sredi ničesar, kajti, v tako zasneženi pokrajini je resnično izgledala kakor ujetnik v naravi, sta na topli preprogi sedeli dve dekleti in se tiho pogovarjali. Eni so valoviti, črni lasje padali čez pas in se zbirali na tleh, drugi, pa so se rjavi končali nekje pri bokih in četudi so bili krajši od Njenih, je bila ponosna nanje. Čez čas je na njiju padla tišina, ki se je nista bali, pa tudi branili ne. Pravzaprav, sta morali priznati, da je kdaj pa kdaj prav pasala. Vendar slednja ni bila prisotna tako zelo dolgo časa, kot bi si kdo zamislil, da bo.

“Zakaj si to počela?” je spregovoril glas rjavolasega dekleta, ki je zaskrbljeno pogledovala proti drugi, znanki, ki je na začetku pravzaprav niti prenesti ni morala.

Ni skrivala strahu pred tem, da bo morda izvedela slabo resnico, vendar je vedela, da je ta strah nesmiselno skrivati. In tudi ni prineslo ničkaj dobrega. Poleg tega, je bila Ona edina, ki jo je resnično sprejela takšno, kot je bila, pa četudi jo je na začetku zavračala – Ona jo je sprejela z vsemi napakami. Nanjo je gledala kot na človeka, ki se lahko zmoti, ki lahko naredi nekaj, kar pravzaprav ni prav, ki se včasih zapre pred vsem zunanjim svetom in je raje sam, ki ima napake in ki ima srce.

“Veš… veliko je stvari, ki jih nebi počela sedaj, pa sem jih v preteklosti…” je tiho povedala stavek, njene zelene oči, pa so se srečale z dekličinimi, te pa se je na obraz naslikal kisel nasmeh.

Vedela je. Še kako dobro je poznala tisti občutek, ko nekaj ne delaš prav. In nato, je sama to velikokrat obžalovala, čeprav je tisti čas, ko je počela nekaj prepovedanega mislila, da ji bo pomagalo.

“Oh, oprosti ker ti morim. Nebi smela biti takšna… Te obremenjevati z mojimi stvarmi. Ti pripovedovati tega…” se je zopet oglasila Ona, da bi vsaj malo omilila zadevo in zbrisalakislost, ki jo je bilo lahko opaziti, z obraza.

“Ne, Ne moriš. Le včasih je bolje reči nič. Lahko bi prešli v kakšen prepir ali karkoli. Sicer pa, saj veš da poznam tisti občutek…” pomignila je proti cigaretom, ki so se šopirile na majhni sobni omari in skomignila z rameni.

“Veš, lahko bi obupala nad mano. Lahko bi odšla proč in nebi vstrajala ob meni, ko ti nisem povedala za kaj točno se gre. Lahko bi mi obrnila hrbet, pa mi ga nisi… In tako naprej…” je zopet spregovoril Njen glas in jo hvaležno pogledal.

“Človek si. In tako te spremejam, vračam ti tisto, kar ti daješ meni. Pa ne zaradi tega, ker bi morala. Ampak zaradi tega, ker te imam rada, ker si oseba, ki jo smatram za prijateljico, edina, ki se do mene obnaša tako, kot bi se morali vsi. Nisem otrok. Ne več. In ti to veš. Ti vsaj poskušaš razumeti. Jaz bi te morala tako hvaležno gledati…” jo je zavrnila in se ji nežno obesila okoli ramen, roko pa položila na tla, pred njene oči in spregovorila vprašanje, ki jo je težilo že kar nekaj časa: “Prijateljici?”

Ona je za trenutek utihnila. Morda zaradi presenečenja. Ali pa je imela svoj, tehten razlog, vendar se ji je, že naslednji trenutek na ustnice primajal nasmešek: “Najboljši!” je dejala in roko položila na njeno, v znak, da misli resno.

To, je bil eden redkih trenutkov, ko se je rjavolaso dekle nasmehnilo. Pa ne sami sebi. Pač pa osebi, ki ji je spremenila večino življenja. Vedela je, da se njuno prijateljstvo ne bo končalo tako, da se bosta grdo gledali. Končalo se bo s smrtjo ene izmed njiju…

~ od Lilith na maj 17, 2008.